Vas PIŠECE je taka kot tisoče drugih vasi, pa vendar povsem svojstveno drugačna od tisoče enakih. Ljudje so iskreni in gostoljubni. Govorica njihovega srca je pesem, zato so srečanja z njimi polna občutenj in veselja. Ukročeni potok Gabernica je kot nalašč za sanjarjenje v dvoje ob izviru Duplo pri cerkvi sv. Mihaela. Razne pohodne poti, med drugim na najvišji vrh Špiček so prava atrakcija!

Pišece se razprostirajo na južnem prisojnem vznožju gozdnate Orlice (Veliki Špiček, 686 m). Po gričih v okolici domačini gojijo vinsko trto, zelo razvito pa je tudi sadjarstvo. Po okoliških gričih so raztreseni zaselki Čereje, Prekože, Orehovec, LIBERK in Plištajn.

Bližnji hribi izzivajo in vabijo.Tu je vinska cesta, tu so na voljo igrišče za tenis, športna igrišča, konji za jahanje, pozimi pa se lahko tudi smučate. Zanimiva je pot doživetij, kjer se na domiselni način seznanite z gozdnimi živali. Vodna učna pot. Za željne plavanja so v neposredni bližini Terme Čatež, Terme Podčetrtek, spust po reki Krki, strelišče Krunšperk, golf Mokrice, vinske kleti. Če se vam stoži po utripu sodobnega, turističnega mesta, so le deset kilometrov stran Brežice, Krško, Dobova, Prisrčno vabljeni!

Zemljevid:
46°0′11.48″N, 15°38′52.42″E

Podatki:
Nadmorska višina: 231.7 m
Število prebivalcev:312
Najvišja točka: ~ 450 mnm
Obseg:13,36 km (meja)
Površina: 4,25 km2
Prva omemba: 1268
Poštna št./pošta: 8255 Pišece
Krajevna skupnost: Pišece
Župnija: Pišece
Občina: Brežice
Pokrajina:Štajerska

Pišece je vas v občini Brežice. Je središče Krajevne skupnosti Pišece, ter Župnije Pišece. V jedru gručasta središčna vas leži na južnem prisojnem vznožju gozdnate Orlice. Območje Pišec je dovolj široko odprto vplivom subpanonskega podnebja, hkrati pa zaščiteno z vzporednim gorskim hrbtom (Orliškim hribovjem), ki preprečuje vdor hladnega zraka s severa. Podnebje je zaradi tega zelo sončno in milo, tako da poljski pridelki dozore pol meseca hitreje kot na severni strani Orlice. Znana je pišečka marelica. Po gričih v okolici so vinogradi in sadovnjaki, med njimi pa so raztreseni zaselki Čerenje, Prekože, Orehovec in Pilštanj. Na strmih pobočjih Orlice rastejo listnati gozdovi. Skozi naselje drži cesta iz Globokega proti Bizeljskemu in se tu odcepi cesta v Pavlovo vas. Na jugu je dolina potoka Gabernice, ki izvira tik nad župniščem v votlini imenovani Duplo. Voda se uporablja za vodovod, ima pa stalno temperaturo 12 oC in tudi v sušnih mesecih ne presahne. Pri izviru je tudi začetek prve vodne učne poti v Sloveniji. Na griču (352 metrov) severozahodno nad vasjo stoji Pišečki grad iz 13. stoletja z angleškim vrtom, kjer raste več eksotičnih dreves. Sedanja župnijska cerkev svetega Mihaela je baročna stavba s konca 18. stoletja.

Prihod v Pišece ob 9.00 uri

PREDLOG PROGRAMA:

09.00 – 10.00: sprejem in zajtrk pri mlinu, ogled cerkve sv. Mihaela in izvira Gabernice
10.00 – 12.00: strelišče
12.30 – 13.30: repnica (ogled in degustacija)
14.00 – 15.00: Pleteršnikov muzej (popoldanska malica, kulturni program)
15.30 – 17.00: grad Pišece (ogled, pijača, kulturni program)
17.30: večerja (rebra in prebranec iz krušne peči ali odojek ter ½ l vina/os)

Cena vključuje vse oglede, degustacijo, hrano in spremljevalni kulturni program

Termalni park Aqualuna in Wellness center Termalija Terme Olimia, samostan in čokoladnica Olimje, A golf Olimje.
Bazenski kompleksi za plavanje (zimska in letna termalna riviera)
Golf igrišče na Mokricah (18 lukenj)
Teniško igrišče v klimatizirani dvorani in 6 zunanjih teniških igrišč ob dvorani
Squash
Bowling
Fitnes
Namizni tenis (3 mize)
Igrišče za badminton
Terme Čatež
Betonsko igrišče za nogomet, rokomet in košarko
Igrišče za odbojko na mivki
Igrišče za mali nogomet
Možnost spusta s kajaki in kanuji po reki Krki
Tarče za lokostrelstvo
Športno rekreacijski center Grič
(oddaljenost 3 km od Term Čatež)
Organiziran paint-ball v bližnjem gozdu
Krška vas ob reki Igrišče za odbojko na mivki
Krki Spust s kanuji in kajaki (bližnji travnik Jamnik) po Krki

Občina Brežice Pohodne poti :
Brežiška planinska pot
Del Evropska pešpoti E7,
Vodna učna pot (od Pišec do Brežic),
Gozdna učna pot v Pišecah,
Sušinova pešpot v Pišecah,
Koščeva učna pot po Jovsih v Kapelah,
Vidova pot na Bizeljskem,
Pot k repnicam na Bizeljskem,
Grajska pot na Bizeljskem,
Sadjarska pešpot v Artičah,
Sromeljska pešpot.

Znani slovenski jezikoslovec in leksikograf je bil rojen leta 1840 v Pišecah, idilični vasici, kjer je med drugim urejen tudi po njem imenovan muzej, prav tako se po njem imenuje tamkajšnja osnovna šola.
Pleteršnik, ki je umrl leta 1923, je avtor znamenitega slovensko – nemškega slovarja. Ta je izšel v dveh delih, in sicer leta 1894 in leta 1895.

Maks Pleteršnik je bil rojen 3. decembra 1840 v Pišecah. Tu je končal ljudsko šolo. Gimnazijo je obiskoval v Celju. Na Dunaju je študiral klasično filologijo in slavistiko. Služboval je v Mariboru, Celju, Kranju, Gorici, Trstu, Ljubljani. Ob upokojitvi je bil odlikovan z viteškim križcem Franc Jožefovega reda. Umrl je 13. septembra 1923 v Pišecah, kjer je tudi pokopan.

Pisal je o grški in rimski kulturi, o Slovencih, slovanstvu, prevajal, spisal povest, … A njegovo največje delo je SLOVENSKO-NEMŠKI SLOVAR, ki ga je snoval devet let. V njem je zbran izredno bogat besedni zaklad. 1893 je izšel 1. snopič. Jože Toporišič je v Enciklopediji slovenskega jezika zapisal: Pleteršnikov slovar – do SSKJ naš največji slovaropisni dosežek.

Slovensko-nemški slovar I–II (1894–1895) Maksa Pleteršnika (1840–1923) je klasično delo slovenskega slovaropisja, ki je bilo zaradi količine zajetega besedja (102.522 iztočnic) in kvalitete njegove predstavitve že ob izidu deležno izjemne pozornosti in laskavih ocen v domačih in tujih strokovnih krogih. Tudi po izidu Slovarja slovenskega knjižnega jezika je po številu iztočnic še vedno naš najobsežnejši slovar in edini tezavrus slovenskega jezika, saj ob knjižnem in narečnem besedišču 19. stoletja zajema tudi pomembnejši del besedja od Trubarja dalje. Trajno vrednost ima slovar zaradi sistemsko tonemsko zaznamovanega besedja in navedbe avtorskih in zemljepisnih virov. Zato je slovar tudi danes temeljni vir za leksikalne, oblikotvorne, sinonimne, frazeološke, akcentološke, terminološke, etimološke, dialektološke, slovaropisne … raziskave slovenskega jezika in nepogrešljiv vsakomur, ki ga slovenščina zanima profesionalno ali ljubiteljsko.

Svete gore

Svete gore nad Bistrico ob Sotli se ponašajo z romarsko Marijino cerkvijo in Jurijevo, Martinovo, kapelo sv. Sebastijana in Fabijana in Lurško kapelo. Marijina cerkev se prvič omenja leta 1265 kot Monte Sancte Marie. Velika gradbena dela so potekala v 17. stoletju, ko je povečano cerkev leta 1611 posvetil ljubljanski škof Tomaž Hren. Okoli leta 1727 so pozidali obe stranski ladji, dvignili in obokali glavno ladjo, zakristiji pa prizidali oratorij in pevsko emporo. V letih 1868 do 1871 je cerkev poslikal Tomaž Fantoni.

Sedanja zgodnjebaročna cerkev ima podobo bazilike. V glavnem oltarju se pred nami zvrstijo glavni dogodki iz Marijinega življenja in tu je zbrano vse Marijino sorodstvo. V ladji je k slopom prislonjenih 6 stranskih oltarjev (sv. Ana, sv.Florijan, sv. Anton Puščavnik, Marija sv. rožnega venca, sv. Frančišek Ksaverij in sv. Izidor).
Cvetoča božja pot je v dobi jožefizma skoraj zamrla in šele po letu 1860 sta Goram dala nov polet šempetrska župnika Jurij Stepišnik in Martin Sevnik.

Romarji se obračajo k Mariji na prestolu v ladji. Znamenitost kipa je, da gaPreoblačijo.
Pod Marijino cerkvijo je kapela sv. Jurija, nižje kapela sv. Martina. Obe spadata med najstarejše sakralne zgradbe v Sloveniji. Datirajo ju zelo različno – od 9. do 11. stoletja, arheologi pa njun nastanek postavljajo celo v 6. stoletje. Nad Marijino cerkvijo sta kapeli sv. Sebastijana in Fabijana, ki je edina postavljena prečno na sedlo, na vrhu je kapela, posvečena Lurški Materi božji.

Pišeška gozdna pot

Pot poteka od Pišec, mimo domačije jezikoslovca Maksa Pleteršnika, do Pišeškega gradu in naprej v hrib do Pečarjevega brega. Zaključi se v Pišecah. Nudi možnost spoznavanja naravne vegetacije in pri nas najpogosteje prisotnih parkovnih vrst. V domačiji jezikoslovca Maksa Pleteršnika je za ogled urejena zbirka predmetov in rokopisov iz njegovega življenja.

Dolžina: 4,5 km z možnimi skrajšavami
Število vsebinskih točk: 10
Začetek poti: Pišece, pri mlinu
Potreben čas za ogled: 3 ure

Vodna učna pot

Kdor želi doživeti in spoznati življenje ob potoku vse od izvira do izliva je dobrodošel ob Gabernici. Ob potoku Gabernica lahko spoznavamo vso pestrost življenja ob potoku – naravni vodotok, raba vodotoka (mlini), vodotok v nižini, regulacija naravnega vodotoka – zakaj in kakšne so posledice na okolje, nižinske poplavne gozdove Dobrave, zanimive poplavne ravnice pri Kapelah (spomenik narave Jovsi). Ob poti si krepimo ekološko zavest ob učenju o pojavnih oblikah in pomenu vode – v naravi (biotopi, ekologija) in v družbi (izvir – zajetje, mlini, ribnik, tlakovanje korita – odvajanje “odvečne” vode za potrebe urejanja površin za kmetijstvo, raba termalne vode…). Pot poteka ob potoku Gabernica, ki izvira v Pišecah, pa vse do izliva potoka v reko Savo. Pot je na točkah opremljena z tablami. Za spoznavanje ekologije vodotoka potrebujemo prevozno sredstvo.

Dolžina: 25 km
Število vsebinskih točk: 7
Začetek poti: Pišece
Potreben čas za ogled: 4 ur

Pišece (grad)
Pischätz
13. stoletje

Na prvo omembo Pišečkega gradu naletimo v virih leta 1329 kot haus Pischaetz, sledijo omembe leta 1346 kot vest Pischatz, leta 1426 vest Pischecz in leta 1443 gesloss Pischecz. Pozidali so ga salzburški nadškofje na vzhodnem robu svojih posavskih posesti, ki so se razprostrirale od Sevnice prek Rajhenburga – Brestance in Brežic do izliva Sotle v Savo in jih je na severovzhodu zamejeval potok Dramlje. Oskrbovali so ga ministeriali, med katerimi se prvi omenja Konrad v letih 1268-1300 in njegov brat Ekhard (1268). Pišece v srednjeveških virih nastopajo tudi kot Bischaez, kar naj bi pomenilo “bei der schanz” – pri šancah, kar utegne kazati na zelo staro utrdbo.

Pišečki vitezi so okoli leta 1353 izumrli in grad so poslej upravljali nadškofovi oskrbniki. Leta 1406 ga je dobil v zastavo Žiga Dobrnski za 3000 ogrskih florintov. Leta 1426 je bil oskrbnik Friderik Rad starejši, od leta 1454 do leta 1536 Žiga Mordachs in njegovi nasledniki, potlej Jurij Rajhenburški, čigar vdova je posest leta 1542 izročila salzburškemu vladnemu svetniku dr. Johanu Marschalku. Grad so nato oddajali v najem. Leta 1590 ga je posedoval Hans Khiessl, leta 1595 pa ga je skupaj s Sevnico in Reštanjem kupil za 33000 goldinarjev Inocenc pl. Moscon. Nakup je sprožil dolgotrajne pravde, vendar je bil spor leta 1637 odločen v korist Mosconov. Salzburški nadškof je do leta 1803 ohranil do gradu vrhovno fevdalno pravico, rodovina Moscon pa je ostala v njegovi posesti vse do zadnje vojne. Še desetletje nazaj so bila v gradu stanovanja, sedaj pa na njemu potekajo obnovitvena dela. Naročnik del: Republika Slovenija, Ministrstvo za kulturo, vrsta dela: statična sanacija s fasadami ter sanacija podpornih zidov in teras (vir: Uradni list RS št. 061, št. 344/04).

Leta 1573, ko je divjal kmečki upor, grad ni bil prizadet, so se pa leta 1661 na božični dan uporni domači podložniki spravili na Hansa Jakoba Moscona in njegovo ženo Elizabeto ter oba ubili. Zgodba nadaljuje, da se je njun sin Johan Baptist rešil le po naključju in se je nato kmetom hudo maščeval. Druga zgodba govori o mladi ženi, ki so jo zaradi dednih razprtij do smrti zaprli v neko sobo na gradu. Po sedemdesetih letih jetništva je umrla blodna; nazadnje se je igrala samo še s punčkami.

Pomembnejše prezidave je grad doživel leta 1568. Letnica naj bi bila vklesana na plošči v južni steni grajskega kompleksa, ki pa je nisem zasledil (mogoče so jo odstranili ob začetku zdajšnjih obnovitvenih del). Gradu so se spet lotili v obdobju baroka, neoromansko preobleko, ki se kaže zlasti v arhitekturnih členih, oblikovanju okenskih odprtin, bifor oz. trifor na stolpu in drugod itn., pa je gradu prinesla modernizacija v letih 1867-1884. Nastanek njegove nastarejše sestavine, t.j. romanski stolp, bi lahko datirali v 12. stoletje, ali pa vsaj v zgodnje 13. stoletje. V župnijski cerkvi se nahajajo štiri spominske plošče, ena predstavlja več kot tristoletno dobo baronov Mosconov v Pišečkem gradu.

V kraju Pišece se nahaja tudi zanimiv kovaški muzej pri Podgorškovih v katerem sem izvedel, da je Pišečki grad imel tudi svojo kovačijo. V katerem prostoru bi se ta kovačija lahko nahajala, nisem uspel ugotoviti. Pot do gradu je markirana, urejen je tudi dovoz do samega vznožja. Leta 1999 je bilo območje Gradu Pišece razglašeno za kulturni spomenik državnega pomena.